BIBA

Ko ljubiš, ljubiš z vsem srcem. Ko ljubezen premine, odnese del tvojega srca. Ostane praznina in spomini, ki so zaklenjeni v nedotakljivi skrinji tvoje duše.

Biba je bila borka. Borila se je za hrano, za pozornost, branila svoje krdelo in srčno izkazovala svojo ljubezen. Borka na treh nogicah. Izborila si je svoje življenje, ki se ga je oklepala z močno voljo in optimizmom. Zanjo nikoli nista bili dve možnosti. Bila je vedno ena in za to se je neusmiljeno borila. Ko je prestopila vrata našega doma, so leta neprimernega življenja na njej pustile bridke sledi. Bila je histeričen, neuravnovešen pes, ni marala moških in otrok, bala se je grmenja, pokov in nepredvidljivih piskajočih zvokov, težko je sprejemala druge živali.

Ob njenem prihodu jo je naša Stella zelo lepo sprejela in dobila sem kanček optimizma. K nam je prišla z mikrosporijo, brez ene tačke, polna ugrizov, s slabo dlako in močnim lovskim nagonom. Jedla je vse: zemljo, korenine, travo. Bila je zelo živčna. Čistoča ji ni bila znana. Nevajena dolgih sprehodov in pretirane človeške pozornosti. Veliko ljudi je nad njo obupalo, jaz nikoli. Njena bojevitost je v meni prebudila močno voljo in ljubezen. Prepričana sem, da če žival sprejmeš z vsemi njenimi napakami in ji pokažeš način, se bo izkazala v najboljši luči in se bo potrudila maksimalno, kot najbolje zna. In tako je bilo. Sprehodi, osebni trener, delo na samokontroli, pomoč nasvetov kolegov, maksimalna fizična zaposlitev in ljubezen. V letih, ko je bivala pri nas smo ukinili skoraj vse težave. Začela je sprejemati moške, otroke, mačke, ni se več bala grmenja. Bila je popolnoma drug pes. Srčen, pripaden, zvest in jaz sem bila zvesta njej, do zadnjega diha, do večnega bivanja. Prepričana sem, da te vsaka živalca, s katero si delimo del skupne poti, nauči sprejemati različne plati življenja. Pokaže ti pot, na kakšen način lahko stopiš v prihodnost. Biba me je naučila, da naj se v življenju borimo za svojo osebno svobodo, svojo ljubezen, za osnovno bivanje, tisto kar nam pripada. Da strah ne obstaja. Sreča je v majhnih pozornostih. Še sedaj med prsti čutim njena ušeska, vidim njen pogled in čutim njeno zvestobo. Bila je naša družina in jaz del njenega krdela.

Umrla je zaradi zastrupitve s podganjim strupom. Odpovedovati ji je začelo srce. Borili smo se do zadnjega diha in upali, si želeli, hoteli, da bi bilo vse v redu.

Moja mrcinica, nekoč se zopet srečava. Počakaj me na cvetočem travniku polnem pisanega cvetja. Pridem in te objamem. Do takrat boš živela v vsakem mojem dihu, v mojih mislih in bivala v mojem srcu.

Srečno, borka moja. Prijateljica zlata.

Rada te imam!!!! Forever!!!

VIPAVA TRAIL 25

Včeraj sem se zopet podila po Nanosu. Že drugo leto zapored na 100 Ultra trail Vipava valley. Trio adijo, kakor smo se poimenovali Franci, Ines in jaz, smo se že drugo leto zapored odločili da izpolnimo srčne obveznosti in smo šli. 

Zbudila sem se s težko glavo in nogami, nekako nezainteresirana za sam dogodek. Ko sem v Ljubljani pobrala Ines in na avtocesti Francija, me je začel adrenalin preplavljati. Deževalo je in mi smo se vso pot smejali. Že tolikokrat premočeni, blatni, utrujeni, vajeni vsega hudega, se na vreme nismo preveč ozirali. Malo bo potrebno paziti na spustih in to je to. Ko smo prispeli, smo prevzeli štartne številke. Organizatorji organizirajo trail v Vipavi že drugo leto in se zelo potrudijo, tako da je vredna obiska. Veseli smo bili nove majice, nogavic, šala. 

Trio adijo

Pripravili smo se in se postavili kot zadnji na štart. Polni smeha in dobre volje. Na trailih srečujemo zelo v redu ljudi, ki se pojavljajo na podobnih dogodkih in s katerimi postaneš znanec. Odštevanje je sprožilo začetek dirke. Prve štiri kilometre moja pljuča vedno delajo na polno in komaj diham. To je za asmatika klasika. Pri dolgih tekih se nikoli ne ogrejem in kljub različnim kortikosteroidom, ki jih zaužijem pred tekom, da lažje diham, ne pridem do sape. Vedno me bolijo pljučna krila. Tako je bilo tudi tokrat. Pot se je začela po ravnem. Ines je imela ubijalski tempo.  Ko smo prispeli do prve večje luže se je kolona ustavila. Če na trailu paziš, da ne boš blaten in moker, nisi za na trail. Tako je. Potem se je začela pot rahlo vzpenjati. Tek se je prelevil v hitro hojo in prišli smo do prve postojanke. Na postojankah vedno veliko pijem, ker  moje telo porabi zelo veliko tekočine. Ponavadi izotonike. Pot se je nadaljevala strmo po gozdu. Na nekaterih koncih se je zravnala in zopet nadaljevala navkreber. Prispeli sva do lovske koče. Krasni domačini, dobra hrana, topel čaj. Si želiš še kaj lepšega? Z Ines sva točno vedeli, da sedaj sledi garanje in najlepši del. Strm vzpon in veličastna brezčasna pokrajina. Malo je rosilo, načeloma pa se je vreme držalo. Meglice. Vlaga. Mokra trava. Brezvetrje. Razgleda ni bilo. Strm vzpon in hitra hoja. Dihanje na škrge. Kar naenkrat se megla razredči in že se jasno vidi vrh. Letos so pot speljali nekoliko drugače in sicer mimo oddajnika do naslednje postaje. 

Na vrhu-oddajnik

Z Ines zopet hitro popijeva tekočino, se pofotografirava in že greva naprej, da ne bi Ines zeblo. Del poti se nama pridruži Aleksandra. Sledi rahel spust po makadamu. Med tekom si privoščim čokoladico. Pot zopet strmo zavije na planoto čez trave, v gozd. Na nekaterih predelih je blatno in spolzko, zato paziva na gležnje. Prispeva do postojanke Abram, ki smo jo prekrstili za Abrahama. Melone, borovnice, veganske sladice, kumare in še in še, da ne naštevam koliko dobrot. No, tu bi se pa človek z veseljem usedel in si privoščil, a treba je naprej. Pot sledi skozi travnik v gozd. Čutim levo stopalo, ki mu poškodba ne da miru, a v njem je mnogo manjša bolečina kot v Paklenici. Tečeva, Ines z močnim tempom priganja moje sposobnosti do maksimuma in greva po strmem bregu navzdol v zaključno strmino. Na nekaterih predelih vlaga in vročina, drugod mokro skalovje in izpostavljenost zdrsom. Pazljivo tečeva proti cilju. V bližini se že sliši glasba in komentator. Še malo. Strmina se zaključi in končni šprint proti cilju. Prišle sva pod štirimi urami. V cilj vedno pridem srečna, da je vse za menoj. 25km. 

V cilju

Pot bi opisala veliko lažjo kot lansko leto, čeprav je bila podobna lanskoletni. Odločiva se, da bova drugo leto šle na 50 km. Franci je v cilju ležal. Malo se je slabo počutil. Skrbelo me je. Imel je krasen rezultat tri ure in devetnajst minut.  Po kosilu je končno prišel k sebi. V pogostitvenem šotoru se naenkrat prikaže Mirko, ki se je udeležil teka na 50 km. Po hudi poškodbi je zopet v tekaških čevljih in se je odrezal več kot odlično. Njega smo vedno veseli, saj nas spravi v smeh in dobro voljo. 

Edino kar na Vipava trailu pogrešam so moji psi, tako da sem se odločila, da letos še enkrat oddelam enako progo s Pego in Malo, ki sta sposobni preteči toliko kilometrov. Paziti bom morala samo, da ne bo vročine in kač. Sedaj me pa čaka še Golte trail konec maja z mojo Malo, v juniju tridnevni 80 km  treking po Kočevju in v začetku julija Soča trail. Mogoče pride še kaj vmes.

Trail iz Vipave na Nanos je minil presenetljivo hitro. Kakor je Ines dejala, kot da bi se vrh znižal. Prelepa izkušnja, ki ti povrne moči in voljo, da se pripravljaš na nove izzive. Kdor rad teče, razume, o čem govorim. Moj moto je, da v življenju vedno počni stvari, ki jih ljubiš z vsem srcem, sam ali s spremljevalci na dveh in štirih tačkah, ki jih imaš neizmerno rad, tako boš srečen in izpopolnjen. Jutri je nov dan, ki se ga že veselim.

IV. PAKLENICA TRAIL 2016 - PAKLJINA 24KM/1300NV

Že nekaj časa nazaj je padla odločitev, da se z Ines in Francijem udeležimo traila v Paklenici. Drejca sem prosila, če bi bil naš voznik, da bi lahko prišli v enem dnevu tja in nazaj in se je strinjal. Na dan traila sem vstala zelo zgodaj. Ura je kazala 15 minut do dveh. Spala sem približno dve uri, hitro spila jutranjo kavico in z Drejcem sva krenila na pot. V Ljubljani sva pobrala Ines in Francija in prijetno predtekaško vznemirjenje se je pričelo. Malo smo se smejali, malo debatirali in malo dremali. Po štirih urah smo prispeli. Krasno vreme in čisto morje, jasen pogled na gore je narekoval vroč in sončen dan. Na prijavnem mestu smo bili prvi, kar se zelo redko zgodi, saj ponavadi lovim zadnje minute prijave. Še kavica, malo čveka, zajtrk in priprava na štart. Zaželeli smo si srečo, se poslikali za spomin.

Trijo adijo

Štart

Z Ines sva se dogovorili, da se drživa skupaj. Še v lanskem letu je bila njena kondicija enkrat manjša od moje, a v letošnjem letu se je naredila, saj redno obiskuje teke pri Amfibiji in tudi sama več trenira. Štart se je začel in krenili smo. Pot je prve tri kilometre potekala po asfaltu in potlej zavila v hrib. Teren me je presenetil. Vedela sem, da bo zajeban, ampak da bo tako težak, si nisem mislila. Skalnate plošče, ki so vegasto zložene ena čez drugo, ostro kamenje in strm klanec so najin tek onemogočili in ga spremenili v hitro hojo. Vročina je začela delati svoje in pila sem veliko. Kar naenkrat naju začne nekdo ogovarjati in ko pogledam za sabo, vidim za nama Francija. Franci je s svojim znancem zgrešil pot in namesto na 24 km, sta zavila na 42 km. Z Ines sva umirali od smeha. Pičil je naprej, midve pa v svojem ritmu proti vrhu. Steza se je rahlo zravnala, a še vedno nama je bil tek onemogočen zaradi drsečih, zoprnih kamnov. Par korakov teka, zopet hoja, par korakov teka, hoja.... Pot nas je vodila skozi borov gozd. Tu se je zopet začela kolenogrizba. Zaradi zoprnega terena sta bili na vrhu napeljani dve plezalni vrvi, da smo se lahko prijeli in lažje hodili. Prihod na vrh, ki se imenuje Crni vrh, me je navdal z veseljem in srečo. Z Ines sva se najedli in napili, pogledali čudovit razgled, poslikali, kar se je poslikati dalo in krenili navzdol. 

Ines (s polnimi usti hrane) in jaz

Zopet sva krenili po strmi poti navzdol, kjer se je pot odcepila levo. Bili sva veseli, da se nama ne bo treba po enaki poti vračati v dolino. Pot se je prelevila v kamnito stezico, po kateri sva tekli brez problema, samo na določenih mestih sva tek spremenili v korak, drugače pa je bil tek navzdol veliko bolj prijeten in enakomeren. Pot se je kar naenkrat zravnala in razširila v sprehajalno pot. Garmin je kazal še osem kilometrov do cilja. Po taki poti res ni bilo težko teči. Na poti navzdol sva srečali dobrega slovenskega gorskega tekača, maratonca, ki si je zvil nogo. Rekel je, da je teren zelo težek in da enega koraka ni naredi tako, da bi nogo lahko čisto iztegnil. Kljub zvitemu gležnju je bil zelo hiter. Tekli sva mimo plezalnih sten in gledali plezalce. 

Plezališče

Ines je imela neusmiljen tempo, kar je kazalo na njeno odlično pripravljenost. Kamnita pot se je spremenila v asfaltno in tekli sva, kolikor je moč dala, hitro in veselo v proti cilju. Bližali sva se cilju. Na poti zagledam Drejca in ga objamem, v cilju Francija s pivom v roki. 

V cilju

Franci je bil zelo hiter, saj je naredil vsaj pet kilometrov več, kot bi bilo treba. Garmin je pokazal devet metov manj kot 25km. 1300m nv. Resnično sem srečna, da sem preborbala tako težko preizkušnjo. Stisk roke, objem in veselje. Sledilo je kosilo, kavica in odhod domov. Lepe izkušnje, krasna organizacija, Trijo adijo je zopet prekosil samega sebe.

Sledi Vipava trail 14. maja ;)

3. MALINA TEKMA V MEKINJAH

Današnje jutro se je pričelo malo drugače, z moje strani malo bolj umirjeno, a Mala ptičarica se je že zjutraj zbudila pripravljena na to, da bo ves dan samo njen. Kot da bi vedela, da se bo nekaj zgodilo. 

Mekinjski kros mi je zaradi zahtevnosti terena strašno všeč, zato sem predvidevala, da bo zaradi deževja proga blatna, spolzka in adrenalinska. Ker že več kot mesec dni čutim intenzivne bolečine v levem stopalu, sem si dejala, da bom to tekmo speljala z glavo, nič na silo. Ko sva prispeli do Mekinj, je bilo zopet lepo videti vse tekaške prijatelje. Z njimi mi je vedno lepo. Mala je bila v avtu dokaj mirna. Pripela sem jo v vprego in začelo se je skakanje, lajanje in pripravljenost, da gre. Zanimivo je opazovati pse, ki so polni adrenalina. Ko se je štart pričel, sva začeli teči. Mala bi počakala Betino Alfico, ker se ji je čudno zdelo, zakaj sta obtičali na štartu. Kasneje sem izvedela, da se jima je odpela oprsnica. Mala je štartala, silovito in brezkompromisno. Približali sva se tekačici, katero sem na videz poznala, a sem jo prvič videla tekmovati. Njen pes je dvakrat šavsnil proti Mali in Mala je na vsak način hotela do psa. To sem ji preprečila in jo v hitrem postopku prisilila, da je tekla mimo. Težavnost proge se je s prihodom v gozd zaostrila. Blato, strmi in hitri spusti in zopet vzponi so dodali pravo mero adrenalina. Ptičarica je šla na polno in jaz s strahom v vse spuste. Ponavadi grem na polno, tokrat pa me je preveč skrbelo polepljeno stopalo in gleženj. Nisem riskirala tako kot znam. Ptičarica pa je šla. Čez vse luže, velike in male, čez vsa blatna polja. Na spustu sem dve tekačici, ena od njiju je bila Ines, spustila naprej, ker enostavno nisem več zdržala pritiska ob spustih in sem potrebovala večjo koncentracijo. Po gozdnatem predelu je sledil strm  klanec. Tu se pozna moja neizbežna hribovska ljubezen in trma, ter Malina zaljubljenost v izzive. Na strmini naju je s super hitrostjo dohitela Beti z Alfico. Prehiteli sva Ines in še eno tekmovalko. Proga je strmo zavila v levo in zopet so se začeli drseči klanci in mali vzponi. Bolj sem ptičarici vpila počasi, bolj je vlekla. Ni ji bilo čisto jasno, kaj hočem od nje, ker ona je bila na vleki. Pred končnim spustom me je Ines zopet prehitela. Beti je silovito odirjala naprej. Ko se je gozd končal, je sledil še ciljni spust po travniku. Tu sem ujela Ines in ji podala roko. Prijateljici si nista nikoli konkurenca, ampak si vedno pomagata v dobrem in slabem in skupaj smo pretekli ciljno črto in pristali na petem mestu.

Foto: Matej Urbanija

Rečem lahko samo, da sem resnično vesela, da je Mala tako dobro speljala progo in prepričana sem, da če bi imela za seboj hitrejšega tekača, bi bila veliko boljša na končni uvrstitvi. Veliko bom še morala trenirati šprinte in se naučiti, kako pravilno dihati ob težkih naporih. Spomladanske Maline tekme se počasi zaključujejo. Sledi še Paklenica trail in Vipava trail, kjer bom tekla brez kužkov. Konec maja tek na Golteh, ki se ga bom udeležila s ptičarico, v mesecu juniju pa tridnevni dog trail s Pegico po kočevskih gozdovih, ki se ga zelo veselim.

2. MALINA TEKMA NA 18. TEKU PETRA LEVCA

S prosto soboto se je ponudila priložnost udeležbe na 18. teku Petra Levca, kar sva z Malo ptičarico z veseljem izkoristili. Ker želim Malo peljati na čim več tekem, da bo dozorela v krasno in stabilno tekačico, sem se odločila, da greva. Moja trema je bila veliko manjša kot na njeni prvi tekmi. Imela sem več zaupanja vanjo in v glavi sem si neprestano ponavljala: uživaj z njo ne glede na potek zgodbe, spoštuj njene muhe, počutje in tako sem storila. Na samem štartu je zaradi skupinskega štarta delovala rahlo raztreseno v stilu, kaj se dogaja, zakaj so vsi živčni, čeprav je točno vedela, zakaj se gre. Ko se je oglasil znak za štart je začela, lepo in sunkovito. Na poti jo je malo zbegal pes ob poti, ki bi ga šla z veseljem pozdravit in ljudje, a je šla naprej. Po enem kilometru in pol, ko se je pričela gozdna pot, se ji je odprlo in je mala tekačica šla. Lepo, suvereno, pogumno, tekmovalno, brez vohljanja in zanimanja za okolico. Gozdna pot se je malo vzpenjala in spuščala. Mala je uživala in počasi prehitevala. Ko se je gozd končal in začel asfalt, ji je motivacija krepko padla. Zabilo jo je. Nikoli še ni tekla po asfaltu in bilo ji je vroče. Iskala je vodo. Prenehala je vleči in začela teči poleg in nekateri tekmovalci so naju počasi ujeli. Ko sva tekli proti cilju sem upočasnila in jo spustila naprej, da je prva prišla do ciljne točke. Sledil je objem, pohvala in en velik poljubček. Zasedli sva peto mesto, zlato sredino. 

Po tekmi je sledilo druženje s sotrpini, ki me vedno spravijo v dobro voljo. V sredo 27.4. pa canicross tekma v Mekinjah in bolj zahtevna proga. Dogodka se zelo veselim.

Mala napreduje in ji je popolnoma jasno, kaj pomeni vleka in kar je najpomemnbnejše, rada vleče in ima v sebi pravi tekmovalni duh. Vem da postajava pravi team.

LJUBEZEN

Živeti. Ljubiti. Čutiti. Srčno in mogočno. Narava govori vsakomur, ki jo sliši. V najboljši družbi so sporočila še jasnejša.

INTUICIJA

Za vodilo današnjih izletov sem uporabila svojo intuicijo. Ko sem zasanjana in ne čisto pri stvari, me ta zelo lepo vodi in odkriva nove kraje in ljudi. Odločila sem se, da bo danes glavno vodilo današnjih pohajkovanj. S Tomažem Pengovom v glavi in s pesmijo V nasmehu nekega dneva sem s svojim krdelom odkorakala v nov dan.

Prvi začetek izleta me je pripeljal do Begunj, kjer sem si želela ogledati cerkvico Sv. Petra, ki se je tako odkrito spogledovala z menoj. Zapeljala sem v center in mimoidočega vprašala, kje je izhodišče. Z malo Malo in nastarejšo Bibo smo se z veseljem lotile poti. Nekje med potjo sem izvedela, da hribček nosi enako ime kot cerkvica. Potka je vijugala mimo smučišča, ki se je poleti spremenil v pašnik, v gozd. Iz gozda se je odprl pogled na vrh hriba. Psički sta uživali in jaz prav tako. Z vrha se je ponujal razgled na Radovljico in okoliške vasi. Na vrhu sva z Malo naredile trening poslušnosti, v katerem je z veseljem sodelovala tudi Biba. Pogovorila sem se s prijaznim domačinom in zaključila izlet z obiskom Sankaške koče.

Drugi del mojih pohajkovanj me je pripeljal na Osolnik, na katerem nisem še nikoli bila. Vedno silim višje in se malokrat spogledujem s tako nizkimi hribi. S Stello, Pegico in Otko smo se odpravile  proti Loki. Parkirala sem ob gozdu, kjer se je pot začela strmo dvigovati. Na poti so ležala podrta drevesa in polomljene veje. Jaz sem uživala, moje kosmatinke pa tudi. Pot nas je iz gozdne strmine pripeljala na prekrasen pašnik. Vedno se zazrem v čudovite krave in vedno s strahom opazujem njihovo zvedavost. Nikoli ne morem verjeti, da jih ljudje še vedno tako izkoriščamo. Poslala sem jim poljubček in jim zaželela vse najboljše z grenkim priokusom. Pot se je nadaljevala po cesti in zaključila z gozdičkom poraslim z borovnicami. Seveda sem segla po slastnih plodovih in se dobro napasla. Pustimo še za druge in odrinemo naprej proti vrhu. Na vrhu stoji cerkvica. Ima mračno, nič kaj veselo podobo. Razveselila so me visoka drevesa in krasen razgled. S psičkami smo zadovoljno posedele in odrinile proti domu.